Pesmice12/25/2020
Prvotno je bila pesmarica namenjena sinu, saj sem jo zaela ustvarjati oz.Nekaj sem morala delati, pa eprav samo s prsti po tipkovnici.
Pesmice sem zbirala s pomojo spleta, nekatere prepisala iz knjig, spet tretje prepisala z raznih CD-jev, ki so bili pri hii. Dopolnjena, zadnja verzija pesmic zbranih z vseh vetrov, samo tukaj na tem spletnem mestu - Pesmarica za moja sonka Max Luko in Mao. S sinom naju vlee ven herka - edina s posluhom: Mama, ta ni tako visoko. Ravno to jé vrh trpljenja, dá ne vem, zákaj, emu Mi bréz ljubezni in rténja Je srce prépad trpljenja. Z rokami, ki tiho venijo, boam tvoje dlani, z omi, ki poasi starijo, varujem tvoje oi. Srce mi jé teko in hoé svojih sanj, mIadih, tihih sanj, poInih sladkih tajn. Ostani miren srédi hrupa in hiténja in pomni, kakén mir ti Iahko da tiina. Prisluhni tudi drugim, celo topim in nevednim; tudi oni imajo svojo zgodbo. Hodi lastno pót. eprav je skrómna, je prava vrédnota spremenljivega asa. Toda ne postani slep za vrlino; mnogi vendarle sledijo visokim idealom in junatva je povsod veliko. Prijazno sprejemaj nasvéte starosti, prizanesljivo ópuaj navade mladosti. Nauke in nasvéte so mi deIili, s hvalo obsipaIi, me astiIi in tolaili, é naj potrpim, sáj njih podporo kmaIu dobim. Dobri ta mó zalaga mé s hrano, veno hvaIeno srce mu bó vdano. ![]() Z zlatom v oeh, s kamnom v rokah, s srcem iz drobia, z medenimi usti. V mreo rauna, v noro kroenje elektronov ujeta trepeejo srca, ptice in ribe, vse dobre, majhne stvari. Bose noge né vedo ve zá skrite stéze v travi, mrtva páda pesem pticám iz grl - pticé ne znajo gnézditi na vejah travérz, na steblih érjavov -, reka mrmra témno pesem in ói rib so topé od groze. Tesno je tód. Vzel bom zá roko roe, drévesa, ptice in ribé, vse dobre, majhné stvari - a kám naj gremo Kám. Povsod te iém: po vséh kriiih, po vséh poteh, v potézah prihajajoih in ódhajajoih, v igri obIakov, v menjavah sénc pod veer. Neko bo prila. Z lasmi dieimi po vetru in brezmejni prostosti, usodna, neizbena, z omi pogubnimi kot zamolkel tolmun, ki skriva v sebi zdaj smrt, zdaj ivljenje. Nenadoma prav vsé preprosto je, kakór ob vzglavju spéega otroka skrivnostna knjigá prvih misli. Kako da v obleki beli sem, da nisem med ljudmi na cesti, kot oni bitji tam, ki tesno skupaj sta kot eno bitje Ne, ne, e malo mislim naj Ah, vseeno takrat bil je maj. Kako, da tudi v noi ni zeleno, temve mleno od svetilk temanih - niti rno ni - kako vse to - kako vse to ivljenje nae. To je hrépenenjski vrh radósti, Hip zaljubljene utrujénosti, To je drgétanje vseh gózdov v stisku sapé, ki zaveje, tó je, na ózadju sive veje, zbór ubranih drobcenih gIasov. O ti néno, svee uborenje Tó je épetanje in uténje, Ki ná krik spominja, vés mehak, Ki gá nemirno dihne biIka. Ta toea duá, vsa brezdanja, Jé v alostinki, kamór sanja, Najina, kajné, spletena z dihóm Moja je, povéj, in tvoja, én sam spev, Kjér druga drugi dihnéta odmev Sred mIanega veera, isto tihó. Jok solza ná dnu srca Kót zvok deja nád mestom; Katera boI mi zna Prébosti dno srca 0 neni um déja Nad stréhami in cesto Zá pusti as srcá - O kaken spév deja Jok jé brez razloga Zá srce, kjer poIje gnus.
0 Comments
Leave a Reply.AuthorWrite something about yourself. No need to be fancy, just an overview. ArchivesCategories |